Delo, 12.02.2010
Ocena Fotografska razstava
Subtilna angažiranost
Orna Lutski: Flags/The Travel Fotogalerija Stolp Maribor 3. 2. - 27. 2. 2010
»Dol s Sredozemljem«. Takšen napis je na političnem shodu, ki ga je v 30. letih prejšnega stoletja pripravilo nadrealistično gibanje, nosil španski slikar Juan Mirף in s tem navidez povsem benignim sloganom požel vsesplošen posmeh svojih ultra radikalnih kolegov na čelu z Andrejem Bretonom. »Že mogoče, da so vaši slogani na prvi pogled velik bolj udarni, vendar v resnici ni noben bolj nihilističen in prevratniški od odrekanja mitu Sredozemlja kot temelja evropske civilizacije«, je povsem mirno Mirף zavrnil cinične pripombe.
Arhetip Sredozemlja seveda še obstaja, odraža se tudi v številnih aktualnih delih od Mediteranskega brevirja Predraga Matvejeviča do del Orhana Pamuka in Juana Beneta, vendar se je v splošni percepciji razkrojil; s seljenjem in v zadnjih desetletjih s popolno razpršitvijo kulturnih centrov na globalni ravni je tako od izjemnega kulturno-zgodovinskega fenomena ostal predvsem le še geografski pojem, ki funkcionira predvsem v turističnem smislu in ne več kot edinstveni skupni duhovni prostor. Vendar so nekateri še kako zainteresirani za obuditev oziroma reafirmacijo tega prostora; to so zagotovo Izraelci, ujeti v klavstrofobično mejaštvo s sovražnimi sosedi, prav Sredozemlje pa se zdi edini realni geopolitični in kulturni okvir, s katerim bi se lahko vsaj deloma ublažila ta neznosna avtarkija in izoliranost.
Izraelska umetnica Orna Lutski se zadeve loteva na nekoliko nenavaden način in sicer z izpostavljanjem nacionalnih zastav sredozemskih držav. Zastave, eden temeljnih atributov nacionalne in/ali državne suverenosti, še zdaleč niso presežen simbol, takoimenovana globalizacija na tem področju ni povzročila skoraj nobene erozije nacionalnih čustev, pravzaprav jih je v določeni meri celo stopnjevala. Vendar pri Lutski seveda ne gre za preprosto transkripcijo tovrstnih fenomenov, pojem nacionalnega ji služi predvsem kot poudarjanje določenih specifik, ki so lahko bodisi nosilci pozitivnih ali negativnih dogajanj, vsekakor pa so in bodo ostale dejstvo tudi v prihodnjih desetletjih in stoletjih.
Izrazito simbolično noto kompozicijam dajejo ženske roke, ki naj bi zastavo »osvobodile moške nadvlade in jo konceptualno in likovno zaupa ženskam«. Roke, kot univerzalen simbol humanizma, karakternih potez posameznika, njegovih mističnih moči, usode in moči spreminjanja te usode, pa vse tja do magičnih razsežnosti dlani in predvsem petih prstov v večini svetovnih mitologij in religij, te preproste mizanscene pa Lutskijeva garnira z dodatnimi elementi, ki nakazujejo izkušnjo žensk v posameznih državah v preteklosti in danes. To je realizirano na preprost, občutljiv, subtilen in nežen, pa vendarle povsem nepatetičen način, roke so dovolj individualizirane, da ne prehajajo v amorfen abstraktni univerzalni simbol, kar skupaj z naravo medija - fotografije so natisnjene na platno - daje vsebinsko dovolj relevantno in formalno dovolj monumentalno podobo projektu. Orna Lutski, sicer univerzalna umetnica, ki se ob fotografiji ukvarja tudi s slikarstvom, kiparstvom in velikimi prostorskimi projekti, ostaja tako tudi v teh delih zvesta svojemu družbenopolitičnemu angažmaju, vendar je dovolj avtentična, da ne podleže praznemu aktivizmu. Simpatično.

Peter Rak