Orna Lutski: Zastave
Hana Kofler

Razstava Orne Lutski je sestavljena iz treh osnovnih elementov: sredozemske kotline – kot platforme in konceptualne osnove; zastave – kot glavnega likovnega motiva; in parafraze pristne podobe zastave – kot odli?ne feministi?ne interpretacije obstoje?ih simbolov. Umetni?ina odlo?itev, da se loti dr?avnih zastav sredozemskih dr?av je refleksivna in enakopravno obravnava zastave sosed ob istem morju. Njena uporaba simbolov in barv, ki ponazarjajo zastave sosed, izra?a gonilno silo te razstave – mo? ?ensk.

Sredozemsko morje

Zemljepisno obmo?je, ki ga obravnava umetnica, le?i na treh celinah, na njihovih obalah pa se je rodila zgodovina ?love?tva na zahodu vzhodne poloble. Edinstvene umetnosti in kulture tega dela sveta ni mogo?e razumeti brez poznavanja zemljepisnih podatkov, na katerih temelji ta zgodovina. Nemogo?e jo je doumeti brez poglabljanja v to, kako narava skrivnostno pre?ema zgodovino in umetnost, brez prou?evanja, kako se te obale odra?ajo v arhitekturi, ki je nastala na njih, in kako na meje vplivajo ?irjenje ver in selitve jegulj. Nemogo?e jih je spoznati brez raziskovanja re?nih tokov ter predelov, kjer rastejo trta in oljke, pa tudi ne brez omemb zgodb, ohranjenih v starih rokopisih in pomorskih priro?nikih, slovarjih izumrlih ali ponovno o?ivljenih jezikov, nare?ij in slengov, ki so se neovirano spreminjali in razvijali v ?asu in prostoru.

Sredozemski mozaik sestavljajo ?tevilni razli?ni elementi. Nemogo?e ga je zaobjeti v opisu njegove verske ali politi?ne enkratnosti. Sredozemlje ni samo stvar pripadnosti, zgodovine ali zemljepisa. Mogo?e veliko bolj kot kjer koli drugje so se tu me?ali razli?na ljudstva in rase, ki so se dolge rodove borili med sabo. Ob njegovih obalah so potekale vijugaste ceste svile in jantarja, soli in za?imb, olja in di?av, orodja in oro?ja, obrti in znanosti, prerokb in prepri?anj. Tu je kot mednarodni regionalni trgovski jezik prevladovala lingua franca. V tem delu sveta so se zlili Evropa, Magreb in Bli?nji vzhod; judovstvo, kr??anstvo in islam; Talmud, Stara in Nova zaveza ter Koran; Atene in Rim; Jeruzalem, Aleksandrija in Konstantinopel; Benetke in Genova; gr?ka umetnost, dialektika in demokracija; rimsko pravo, forum in republika; arabska znanost; Provansa in Katalonija; italijanska renesansa; ?panija in razli?na obdobja bli??a in bede; ju?ni Slovani na jadranski obali; ter ?tevilni drugi elementi, ki so oblikovali njegov enkraten zna?aj.

Da bi spoznali »sredozemskost« v vsem njenem obsegu in pomenu, ne smemo posameznih elementov lo?evati od drugih. Da bi dojeli bistvo regije, jo moramo videti kot celoto: pojma »okolje« ne smemo skr?iti samo na zemljepis, geologijo, podnebje ali ekologijo, tako kot se ne smemo posvetiti samo dru?bi, gospodarstvu, religiji ali zgodovini.

Kaj torej je »sredozemskost«? Na?in mi?ljenja, obarvanost, zvok glasbe, posebna vrsta svetlobe ali vonja, vzdu?je ali govorica telesa? Ali jo sestavljajo ?isto nebo, sijo?e sonce, temne sence na vodi, vzdu?je na ulici, vrve? na plo?nikih pred kavarnami, teatrali?nost, s katero ribi?i na tr?nici hvalijo svoje blago, so?ni besednjak in raznolike geste, ki spadajo zraven, zna?aj ljudi, joie de vivre, sedem za?imb, po katerih slovi de?ela, vonj po jasminu, okus po ?esnu, razvit turizem, toplota vode in kultura polnih pla?? Zdi se, da se neiz?rpni razpon kvalitet prepleta z zna?ilnostmi in ustvarja ?arovnijo, ki jo imenujemo »Sredozemlje«.

Toda ?al se po nedavnih poro?ilih Sredozemskemu morju ne obeta svetla prihodnost predvsem zaradi pospe?ene in nespametne gradnje v njegovi bli?ini. Obale severne Afrike, jugozahodne Evrope in Bli?njega vzhoda so verjetno zadnje, kjer lahko najdemo kombinacijo pe??in in naravnih pe?in ter obdelovalne zemlje, ki jo ?lovek oblikuje ?e ve? tiso?letij. Po nekaterih ocenah bo do leta 2025 pozidanih polovica obalnih ravnic, v nekaterih dr?avah pa se bodo velika mestna sredi??a raz?irila na ve? deset ali celo ve? sto kilometrov dolge pasove obale.

Poro?ilo OZN o tem problemu je polno primerov ?irjenja pozidavanja, ki ka?ejo, da so med razli?nimi dr?avami ob sredozemski obali velike razlike. V Albaniji je na primer pozidanih pribli?no sedem odstotkov obale, v Izraelu, Libanoni, Palestini (Gazi), Monaku in Sloveniji pa je obala skoraj popolnoma pozidana. Nedvomno obstajajo tudi velike razlike med evropskimi dr?avami, ki mejijo na Sredozemlje, ter ju?nimi in vzhodnimi dr?avami, kot so Al?irija, Egipt ali Tunizija, v njihovi sposobnosti, da se spoprimejo z razvojnimi izzivi. Izrael in njegove sosede na primer nosijo te?ko breme stalnih oboro?enih spopadov, zato morajo veliko vlagati v voja?ke potrebe.

Eno od glavnih priporo?il OZN je pove?ati sodelovanje med Evropo in drugimi sredozemskimi dr?avami, pri ?emer bi bilo treba vklju?iti pomo? v obliki znanja, tehnologije in strokovnega na?rtovanja. Po poro?ilu OZN naj bi bil glavni interes evropskih dr?av stabilno gospodarstvo njihovih sosed, pa tudi procesi modernizacije, ki bi odpravili rev??ino, nasilne spopade in nenehno priseljevanje v Evropo. Avtorji poro?ila so prepri?ani, da je mogo?e uporabiti zna?ilno iznajdljivost sredozemskih kultur in ?tevilne naravne vire, ki jih regija ponuja svojim prebivalcem in ?tevilnim turistom. Dodajajo tudi, da kljub pospe?enemu razvoju, onesna?enju in ekolo?kemu razdejanju danes ?e vedno ne smemo mimo dejstva, da je Sredozemlje zaradi enkratnega podnebja, pokrajine in ?ivljenjskega sloga eden najprijetnej?ih delov sveta. Zato je te?ko ugovarjati filozofu in knji?evniku Predragu Matvejevi?u, ki v svoji knjigi Mediteranski brevir pravi, da Sredozemlja ni mogo?e iz?rpati, in doda, da lahko vsak postane Sredozemec, ne glede na to, kje se je rodil in kje ?ivi, saj sredozemskosti ne podeduje?, temve? si jo pridobi?. To je odlo?itev in ne prednost in biti Sredozemec ni samo stvar zgodovine ali zemljepisa, izro?ila ali vere, temve? je tudi usoda.

Elementi, ki sestavljajo ble??e?i, pa tudi zelo napeti sredozemski mozaik, se v delu Orne Lutski pojavljajo v razli?nih oblikah. V trenutni seriji z naslovom »Izrael« je raziskala pojma meje in domovine, pa tudi na?in, kako oblikujeta vsakdanje ?ivljenje v na?i regiji na politi?ni in osebni ravni. Klju?na podoba v tej seriji je zemljevid regije, katere meje se spreminjajo od obmo?ja do obmo?ja v skladu s trenutnim dogajanjem v tej dinami?ni regiji. Zemljevid in njegove razse?nosti postanejo prispodoba ?ivljenja: v enem primeru je zemljevid predstavljen kot ?elezo z ?eblji, podobno fakirjevi grozljivi postelji; v drugem izstopa kot velik simbol, kljubovalno postavljen na oltarju; v tretjem pa je oblikovan kot bohotno ?ensko telo – nekak?na mati Zemlja, ki vase posrka vse bridkosti vojne in bolezni svojih otrok. Umetnica enega od zemljevidov ovije z bode?o ?ico, drugega pa si zamisli kot tkanino z vzorcem vrtnic. V delu z naslovom »Kria'a« je zemljevid dr?ave zakopan na dnu krste, medtem ko v drugem raste kot travnata zelenica.

Druga dela govorijo o sodelovanju in ve?kulturnosti regije ter ?tevilnih religijah, ki jo zaznamujejo – to spominja na videnje konca sveta. V ?tevilnih svojih delih Lutskijeva uporabi simbole treh monoteisti?nih religij in jih predstavi na razli?nih krajih in prireditvah, kot so lapidariji in festivali strpnosti in miru med razli?nimi narodi.
V drugih, instalacijskih delih, umetnica uporabi lokalne naravne elemente. Osnovne sestavine del tako postanejo zeli??a in za?imbe, limone in olj?ne vejice, ki oddajajo mediteranske di?ave in vsebujejo protivoja?ka sporo?ila.

V njenih delih je prisoten tudi element mobilnosti. Leta 1998 je na strehah soseske Wadi al-Nisnass postavila konje – spektakularno instalacijo, ki je spominjala na karavane na starodavnih trgovskih poteh. To delo je ve? let potovalo na druga prizori??a, kjer je bilo predstavljeno v razli?nih kontekstih. Toda nazadnje je pri ve?ini del v razli?nih kontekstih prevladala ?enska figura. ?enske, ki na svojih glavah in ramenih nosijo breme sveta; ?enske, prepletene, kot da jih je zlil zlatar; lovke v spiralni strukturi; osnovna struktura hi?e iz tkanine ?ensk, ki stojijo na ramenih druge; ?enske, ki kot kotale?a ?oga te?ejo v neskon?nem krogu; in ne nazadnje ?enske, ki te?ejo na mestu v nasprotni smeri urnih kazalcev, torej vsem oviram navkljub. Delo ?enska v teku je bilo predstavljeno ?e leta 1999 v okviru projekta ?enske korakajo za mir na izraelsko-jordanski meji ob peti obletnici mirovnega sporazuma med tema dvema dr?avama.

Potovanje projekta zastav med sredozemskimi dr?avami je prav tako del ?ir?ega koncepta dela Orne Lutski, ki je na splo?no povezan s temo mobilnosti. Tokrat ?enska v teku pre?ka meje kot nosilka bakle, ki si prizadeva predstaviti svoje stali??e, kamor koli jo zanese pot.

Zastava

Pogled na dr?avno zastavo vedno prebudi mo?an ?ustven odziv, predvsem zaradi vzorca, barv in simbolov, ki naj bi govorili o na?elih in vrednotah tistih, ki jo obesijo na drog. Zastave so prvotno nastale za signaliziranje in identifikacijo in to nalogo opravljajo ?e danes. Glavni namen zastav je buditi ob?utek pripadnosti in ponosa med tistimi, ki jo nosijo, ta u?inek pa je ?e mo?nej?i zaradi nacionalizma kot izraza domoljubja. Po navadi zastavo sestavljajo simboli, liki in barve, ki odra?ajo zgodovinske dogodke v politi?ni tvorbi, ki jo predstavljajo, njeno temeljno ideologijo, kolektivni spomin, moto, ki mu tamkaj?nji prebivalci sledijo na barikade, itd. Ko se ti dejavniki spremenijo, se spremeni tudi vzorec zastave, ?e zlasti na za?etku vojne, dru?bene revolucije ali ob ozemeljskih spremembah, ki ustvarijo potrebo po novem simbolizmu.

V tem prispevku ni mogo?e orisati celotne zgodovine zastave ter razli?nih barv in simbolov, pa naj bodo stalni ali spremenljivi, in na?inov izobe?anja zastav (obrnjeno na glavo v znak stiske; na pol droga v znak splo?nega ?alovanja itd.) in pomena barv (bela zastava kot znak predaje; rde?a zastava predvsem kot znak komunizma, ?eprav izvira iz normanskih ladij 14. stoletja; ?rna zastava kot znak nevarnosti itd.) ali razli?nih pomenov barv posameznih dr?avnih zastav.

Kronike vsake dr?ave so polne posameznih zgodovinskih primerov izobe?anja zastav kot znak juna?tva, ki se ohranja iz generacije v generacijo. Dve veli?astni fotografiji s konca druge svetovne vojne mojstrsko upodabljata nedoumljivo mo? plapolajo?ega kosa blaga, ki ga imenujemo zastava. Ena prikazuje dvigovanje ameri?ke zastave na otoku Iwo Jima med drugo svetovno vojno – to znamenito fotografijo je 23. februarja 1945 posnel Joe Rosenthal, na njej pa pet ameri?kih marincev in mornari?ki bolni?ar dvigujejo ameri?ko zastavo na vrhu gore Suribachi med bitko za Iwo Jimo. Rosenthal je za to fotografijo leta 1945 prejel Pulitzerjevo nagrado. Od ?est vojakov na tej fotografiji so bitko pre?iveli samo trije; dobili so stranske vloge v filmu Pe??ine Iwo Jime z Johnom Waynom v glavni vlogi, ki je v filmski industriji sredine dvajsetega stoletja utele?al mo?kost. Drugo, ni? manj osupljivo in spektakularno fotografijo, je 30. aprila 1945 posnel Evgueni Khaldei (ki je poznal Rosenthalovo fotografijo), na njej pa vojaki Rde?e armade dvigujejo sovjetsko zastavo na stavbi Reichstaga v Berlinu. Pozneje se je izkazalo, da so upodobljeni na obeh fotografijah pozirali. Kljub temu jima to razkritje ni prepre?ilo, da ne bi zasedli najvi?jega mesta v panteonu juna?tva in postali nedvomen zaklad zgodovine dokumentarne fotografije. Do nekega obdobja je podobo zastave v umetnosti zaznamovalo juna?tvo. Primer tega je Delacroixeva slika Svoboda vodi ljudstvo (La Libert? guidant le peuple), na kateri je upodobljena julijska revolucija leta 1839. ?eprav Delacroix ni sodeloval v spopadih, je ?util potrebo, da »slika za svojo domovino«. Na njegovi sliki je veliko oboro?enih borcev, ki predstavljajo ljudstvo, trupla revolucionarjev le?ijo pred njihovimi nogami, ozadje pa je polno belega dima. Mno?ico vodi napol gola ?enska s trobojnico francoske republike, njene barve – modra, bela in rde?a – so jasno poudarjene. ?enska figura, ki obvladuje druge figure in predstavlja svobodo, je edina na sliki zasnovana na klasi?nem idealu, medtem ko vse druge figure sledijo na?elom nadrealisti?nega upodabljanja. Monumentalna ?enska, ki simbolizira abstrakten pojem, je bosa kot gr?ka boginja, oble?ena je v ohlapno obla?ilo, njene prsi pa so razgaljene kot pri amaconki. Kljub svojemu klasi?nemu videzu je njeno obla?ilo iz pustega, grobega, obi?ajnega blaga, kar pomeni, da spada k preprostim ljudem. Na glavi ima rde?o ?epico, vznemirljiva je in vitalna, ko v eni roki vihti pu?ko, v drugi pa novo zastavo svoje domovine.

?eprav zastavo po navadi povezujemo z mo?kimi, jo na Delacroixevi sliki nosi ?enska v obdobju, ko so bile ?enske ?e vedno brez pravic in niso nikoli stale na barikadah z dvignjeno zastavo v roki (kljub zakonskim amandmajem po francoski revoluciji pribli?no ?tirideset let, preden je nastala Delacroixeva slika). Videz mitolo?ke boginje, ki jo Delacroix nadene ?enski na svoji sliki, poudarja njen pomen alegori?ne figure, ne pa ?ensko iz mesa in krvi. Take upodobitve so vedno veljale za del patriarhalne kulture. Zastave so po navadi nosili mo?je, ki so jih dvigovali, se borili zanje in celo umirali zanje v bitkah. ?ensko stali??e, za katerega se je Lutskijeva odlo?ila v svoji seriji zastav, se pridru?uje ?ir?emu toku zgodovine umetnosti, ki se od sredine dvajsetega stoletja naprej ukvarja z dekonstrukcijo zastave kot posve?enega simbola. Jasper Johns, ki je svoje delo zasnoval na predmetu kot simbolu, ki odra?a razmere in dogodke, govori o ameri?ki zastavi kot o sodobni ikoni in jo kopira s ?opi?em. Ker je zastavo spremenil v slikarski predmet, jo je prevrednotil in se spra?eval o njenem pomenu in vrednotah. Johnsu je uspelo ?okirati ameri?ko ob?instvo, ko je o dr?avnem simbolu spregovoril kot o likovni temi, hkrati pa ovrgel vse nacionalne in domoljubne standarde, povezane z njim. Od sedemdesetih let dvajsetega stoletja so bili simboli, konvencije in miti tar?a dekonstrukcijskih pristopov. Zaradi tega trenda je zastava postala najpogostej?a tar?a v procesu spodkopavanja tradicionalnih in konformisti?nih okvirov ter glavna tema ?tevilnih samostojnih in skupinskih razstav.

Mo? ?ensk

S preobrazbo pod rokami Lutskijeve zastava za?enja u?inkovati mehkeje in uzremo jo z zornega kota, ki se nekoliko razlikuje od njenega dejanskega oziroma sprejetega pomena. V svojem umetni?kem ustvarjanju umetnica zastavo osvobodi mo?ke nadvlade in jo konceptualno in likovno zaupa ?enskim rokam. S kategori?no uporabo fotografij ?enskih rok jo zdru?i z novo podobo, ki jo uprizarja in ureja za vsako ustvarjeno zastavo, kot nasprotje upodobitve mo?i, ki z vsakega droga plapola kot trdnjava mo?kosti.

Vse ?enske roke, ki jih umetnica fotografira, prihajajo iz sveta dejavnega udejstvovanja in razkrivajo veliko podrobnosti o starosti, osebnosti, poklicu, mo?i ali ?ibkosti svojih lastnic. Zaradi ?enske razse?nosti, ki jo umetnica daje zastavi, ta postane bolj ?love?ka in manj uradna ali simboli?na. Veliko ?enskih rok, ki se pojavijo na zastavah, je obvezanih ali ovitih, kar govori o generacijah, ko so bile ?enske roke zvezane in ?enski glasovi nesli?ni. Postopno odpiranje rok pa ponazarja nadaljevanje ?enskega boja, ki ima pred sabo ?e dolgo pot, polno bitk in ovir, dokler ne bodo dose?eni vsi cilji.

Roke imajo posebno mesto med upodobitvami v zgodovini umetnosti. V prvi kretnji kot dejanju umetni?kega izraza otrok potopi roke v barvo in jih pritisne na vse, kar dose?e: na papir, mizo, zid, nase in na star?e. S tem dejanjem otroci izrazijo svoje hrepenenje po tem, da bi »pustili sled« v svoji okolici kot del ?ustvenega in razvojnega procesa, ki vklju?uje tudi samoupodobitev.

V umetnosti najdemo veliko primerov osredoto?enosti na roke kot na podobo zamisli ali kot elementa, ki poglobi preobrazbo dolo?enega sporo?ila. D?rer je na primer pripisoval velik pomen upodobitvi rok svojih figur, ker je verjel, da videz rok razkrije veliko informacij o upodobljeni figuri, kot na primer na sliki rok mladega Kristusa (1506) ali leve roke na umetnikovem avtoportretu (ok. 1493). Michelangelo je v ?etrtem prizoru svoje mojstrovine na stropu Sikstinske kapele v Adamovem stvarjenju (1511–12) pod naslovom Stvarjenje ?loveka kot simbol stvarjenja upodobil dve iztegnjeni roki, ki segata druga k drugi. Ta podoba se je prikradla v dana?njo potro?ni?ko kulturo, uporabljajo jo celo za trgovinsko promocijo in ogla?evanje. Goya je vso razse?nost grozot, ki jih je do?ivela ena od ?rtev na njegovi znani sliki Usmrtitev branilcev Madrida, 3. maj 1808, ponazoril z dramati?no iztegnjenimi rokami; na Munchovem Kriku (1893) imajo roke, ki dr?ijo zgro?eno glavo, klju?no vlogo pri ustvarjanju dramati?nega u?inka.

Pomen rok kot formativne podobe je v negativnem smislu mojstrsko izrazil japonski kipar Yasui Tomotaka, ki meni, da so roke tako pomembne, da preusmerijo na?o pozornost od preprostosti oblik, ki jo ?eli prikazati. Tomotaka zato svoje figure kle?e brez rok, ?eprav je mo? odsotnega v njegovih delih v?asih ve?ja od tega, kar je prisotno. Podobno za?etek zgodbe »Viewfinder« (Iskalo) Raymonda Carverja (1974) govori o nujnosti rok za spro?itev umetni?kega mehanizma: »Mo?ki brez rok je pri?el pred vrata, da bi mi prodal fotografijo moje hi?e …«

?enska adaptacija mo?kosti Orne Lutski v obliki uveljavljenih dr?avnih simbolov, ki jih dr?ijo njene prijateljice, ni razkazovanje mo?i. Za njena dela ni zna?ilno slepo kljubovanje, ki ga poznamo iz feministi?ne umetnosti sedemdesetih let. Hkrati pa njeno feministi?no sporo?ilo ni popolnoma lo?eno od politi?nega konteksta (v katerem ?enska po navadi ni prisotna). Z uporabo ?enske prefinjenosti, mehkih in barvitih tkanin in muslinastih trakov – dozdevno izmuzljivih elementov, ki lahko odvrnejo pozornost od glavnega sporo?ila njenega dela – umetnica ponuja posebno alternativo ?e vedno prevladujo?i patriarhalni kulturi in predlaga podobo druge prihodnosti, ko bodo ?enske veliko bolj v ospredju.

V sredozemski kotlini, na sti?i??u Evrope, Azije in Afrike, v ve?kulturni, ve?narodni regiji, druga ob drugi ?ivijo dr?ave v razvoju in ?e uveljavljene dr?ave; na obmo?ju, kjer nenehno divjajo bitke in kjer politi?ne te?ave ostajajo nere?ene; na prizori??ih ob istem morju, ki kli?e po ekolo?ki za??iti; na ozemlju, ki zahteva odra?anje v dru?bi, izobra?evanju in veri – prav v tej prepleteni, s spopadi zaznamovani regiji je prostor za mno?i?no ?ensko sodelovanje, s katerim bi re?ili te?ave. V obdobju mno?i?ne kulture, interneta in mobilnosti so ?enske sposobne odigrati klju?no vlogo sprave in vpliva; oziroma z besedami umetnice: »Mo?nost razpravljanja in udejanjanja nam, ?enskam, daje sposobnost, da pomembno prispevamo k zgodovinskemu oblikovanju na?e regije